ODPUŠČANJE SEBI

February 17, 2017

Pogosto sem se spraševal, kaj sploh pomeni odpustiti sebi. Čemu naj odpuščam, če je vse v najlepšem redu. Potem pričneš proces odraščanja. Iz otroštva prideš v obdobje najstništva, nato postajaš mladi odrasel. V tej dobi oblikovanja samega sebe prepogosto hodiš po svetu s spremljajočim občutkom, da si najbolj pameten. Vsi ti oziroma vse ti gre, na živce. Dnevno vztrajaš v tej miselnosti, dozdeva se ti normalna. Vendar globoko v sebi veš, da je nekaj potrebno spremeniti.

 

 

Vendar te življenje premetava in notranjo jezo, zamere, agresijo mašiš bodisi preko športa, izobraževalnega uspeha, ekscesnega zabavanja v najraznovrstnejših oblikah….Vseeno je, tako globoko si odrezan od samega sebe, da enostavno tlačiš in gasiš požar svojih najmočnejših občutkov.

Toda življenje in narava sta mojstrska v tem, da te obrneta nazaj k svoji duši. K svojemu izvornemu glasu, ki je kot dete natanko prepoznala, kaj je v njeno najvišje dobro in kaj ne. Še predno so različne oblike socializacij napravile svoje. Kljub temu, se »tu pa tam« prebudijo prebliski, občutki sozvočja in usklajenosti, ki sem jih večinoma zavrgel kot bežne prebliske.

 

 

Kaj se mi je zgodilo potem, ko sem mislil, da bom končno srečen z izobrazbo, ki jo imam, denarjem, ki sem ga ustvarjal in fizično pripravljenostjo, ki sem jo imel? Odpre se želja po sozvočju samim seboj. Meni osebno je telo skozi različne načine sporočalo, da nekaj ni v redu. Da sem izven lastnega sozvočja. Napravil sem vse možne zdravstvene teste, dobil na desetine različnih mnenj. Na fizičnem nivoju je bilo bojda z mano vse BP. Tvoje življenje je odlično  in ti moraš biti v redu, saj ti gre bolje kot večini, sem slišal pogosto.

Kljub navidezni pomiritvi, sem vsak dan znova nosil v sebi prevladujoče občutke jeze, razočaranja, agresije, ki sem jih skozi zamotanostjo nad opravili in družbeno privzgojena nonšalantna apatija, si jih vestno zanikal.

Ja, vse je v redu in hkrati v tišini, ko sem bil sam sabo, so moje subtilnejše plati želele prepoznavo. Kakšno prepoznavo vendar? O čem sanjaš, sem se prepričeval? Kljub temu te vsako jutro gloda. Klasični načini zamotenja skozi šport, posel, študij niso več prijeli. Kaj je to se vsako jutro, sem se  spraševal?

 

 

Gre zato, da vsakemu v življenju nastopi čas, ko se je potrebno soočit s svojimi finejšimi platmi ter začeti spoznavati globlje resnice življenja. Meni se je to zgodilo 8 let nazaj. Pri 22. Ta aha moment, ki nastopi. Res je, bil sem od majhnega »občutljivejše« sorte. Od epilepsije, disleksije, paničnih napadov, pretiranega izločanja stresnih hormonov, zbujanja ponoči v tesnobi…. Te stvari so prišle in odšle, dokler nekega dne niso dokončno samo nastopile. Moji dnevi so postali neskončno ujetništvo mojih misli in občutkov.  Družinsko so se stvari iz generacije v generacijo ponavljale. Vse zgoraj neštete »okvare«. Reševale so se skozi najdostopnejše metode. Zdravila in klinična zdravljenja. To, me naj bi pomirilo, sem se sam prepričeval.

 

 

Spoštujem sodobno medicino. Spoštujem vse medicinske delavce. Veliko ljudi, ki deluje v medicinski stroki so moji dobri prijatelji. Delajo trdo in predano. Po svoji najboljši vesti. Cenim jih. Predvsem z dostopnim znanjem so mi takrat pomagali in svetovali kot so najbolje vedeli. Spomnim se najinega pogovora z mojim dobrim prijateljem, ki je sedaj odličen zdravnik: » Veliko stvari v medicini ne vemo, in žal trditi, da medicina nosi vse odgovore je nepravično do zdravnikov. Vsak mora sam prevzeti odgovornost za svoje zdravje. Predvsem pa se na način kot čuti, soočit svojimi izzivi. Tudi bolezni so v končni fazi le odrazi različnih vrst neravnovesji v več telesih.«

 

 

Ali ve, ali ne, me je ta pogovor opogumil. Sprejel sem odločitev, da raziščem globlje plasti sebe. Začel sem zahajati v naravo, saj sem čutil, da bo imela narava odgovore. Spoznanje, da drugje po svetu družbeno drugače pojmujejo »bolezni sodobnega časa« mi je bila v veliko miselno oporo.  Dojel sem težo, ki jo nosi pomen, ki ga imam odnos skupnosti do tega, kar pojmujemo na Zahodu bolezen. Pričel sem z »saniranjem« samega sebe po totalnem sesutju vseh možnih sistemov. Narava in moja disciplina sta me sestavila po ne vem kakšnem čudežu, da sem v roku enega leta pričel dokončevati faks in pisati diplomo. Še vedno sem po več ur dnevno zahajal v naravo. V tistih nekaj magičnih prebliskih tišine, ki je v meni nastopila tu pa tam v gozdu, sem prihajal do zame pomembnih notranjih spoznanj. Naravi sem dopustil, da je naredila čudeže z mano. Naučila me je stika nazaj s sabo, umirila moj živčni sistem in skozi prakticiranje dnevne čuječnosti, so se mi odstrli moji notranji svetovi. Svetovi, ki so v vseh nas, pa nas ne zanimajo. Ker pogosto je soočenje z njimi boleče, dokler ne začutimo osvoboditve, ki ga preko soočanja s strahovi doživimo.

 

 

Stabilizacija stanja seveda ne nastopi skozi noč. S tedaj dostopnimi metodami zdravljenja mi je bilo predstavljeno, da osebe s mojim stanjem dosežejo  »normalizacijo«  v 3 letih in polno zaživijo nekje v 10 letih. V nekih sledeh ostanejo do konca življenja. Narava in čuječnost imata drugačne pristope. Nista hitri in tudi ne primerni za vsakogar. Sta pa odlično dopolnilo, to zagotovo.

Po nekem čudežu sem na presenečenje vseh po letu dni od popolnega sesutja (nisem bil sposoben niti pisati, svak majhen telefonski pogovor mi je sprožil val paničnih napadov) pričel sestavljati.  Lotil sem se dokončevanja preostalih izpitov  kot pisanja diplomske. V roku 2 let sem končal faks in odprl lastno podjetje. Dnevno sem se držal precej stroge rutine. Sestavljene iz rednega spalnega ritma, dnevnih obiskov narave, natančno določenega časa odmerjenega za delo in študij.

 

 

Skozi študij, posel in pisanje diplomske sem pričel ugotavljati, kakšen je ustroj naše družbe. Kako je sestavljena in na kakšen subtilen način delujejo vzvodi nadzora. Spoznavanje lastnega telesa kot holograma mojih subtilnejših teles, mi je omogočilo razumevanje povezav med živčnim delovanjem, hormoni, odzivnostjo na mišičnih in kostnih strukturah in ne nazadnje važnost misli in čustev. Saj le-te dajejo skupaj občutenja. Moja občutenja  nato porajajo fizičen hologram in zunanjo realnost.

 

 

Po 3 letih se je stanje sicer stabiliziralo. Vendar še vedno sem se ponoči zbujal s paničnimi napadi. Čez dan me je treslo kot da se mi stalno prekomerno izloča adrenalin. Občutek tesnobe je bil vekomaj prisoten. Moje fizično telo je bilo stalno utrujeno. Zopet sem opravil nekaj testov in pokazali niso ničesar.  Sam pri sebi sem vedel, da še vedno nisem sprejemal svojih občutkov agresije, jeze, sovraštva, tesnobe. Kljub redni praksi prisotnosti, predelovanju karmičnih vzorcev in vsega možnega (od posta, do še radikalnejših podvigov) so ti »negativni občutki« ostajali v meni. V bistvu so bili jaz.

 

 

Dokler nekaj let nazaj nisem od moje dobre prijateljice in učiteljice slišal: »Dokler ne daš določenemu občutku prepoznavo, bo ostajal tam. Lahko tudi toliko časa, da nastopi resna bolezen ali pride do smrti.« Ok, sem si mislil. Dnevi so minevali oziroma vlekli. Jaz pa sem še naprej opravljal svoj dnevni režim meditacije, čuječnosti, gozda, vestne priprave hrane in poslovnih aktivnosti.

 

 

Čez nekaj tednov sva se zopet pogovarjava, in mi reče: »Si sprejel blagoslov, ki ti ga je življenje dalo?« Jaz pa sem si mislil, kakšen blagoslov, to ni življenje, to je 3D mučenje. In ona odgovori: »OK«. Odloži slušalko.

Bil sem totalno razkačen. Poleg tega se mi je po najinem pogovoru stanje še poslabšalo. Po nekaj urah neznosne tesnobe, stiskanja in rovarjenja v glavi sem se odločil za pogovor z mojim telesom. Prvič v življenju sem se odločil prisluhniti svoji telesni inteligenci. Prišel sem do zame čudovitega spoznanja. Vse tehnike in znanja, ki sem jih v vseh teh letih pridobil in vestno uporabljaj za »sanacijo« mojega t.i. problema so dejansko delovale. Do neke mere. Ker sem posaniral, nisem pa sprejemal občutkov. Preganjal sem jih kot inkvizitor vsakič, ko so se pojavili. Tedaj, od tega so sedaj dobra 4 leta, sem jih prvič sprejel. Pustil sem jim, da spregovorijo skozi njihovo inteligenco. Nisem jih odrival, kljub neznosnim bolečinam. Sprejel sem občutke panike, mejnosti, skrajnega odpora do bivanja…

 

 

Sprejemanje. Ko sprejmeš nekaj za svoje priznaš, da obstaja. Skozi priznavanje obstoječega stanja, ki nam ga občutki komunicirajo se telesa odprejo. Tako so se meni telesa odprla in spregovorila.  Skozi to se prične proces odpuščanja. Od tukaj sem pričel spoštovati  življenje. Pričel sem spoštovati moja občutenja in česa me učijo. To je bila zame podlaga, s katero sem pričel spoznavat resnično ljubezen. Ljubezen, ki sem jo iskal skozi potrditve, ki sem jo pričakoval od staršev, prijateljev, partnerk. V osnovi sem pričel doživljat  stik z izvornostjo samega sebe. Šele, ko sem sprejel»arzenal« občutenj, ki so mi ga moji hologrami fizičnega, mentalnega in čustvenega telesa sporočali, sem si pričel odpuščat. Z odpuščanjem je sledilo vsakič znova dopuščanje. Najprej me je zavest želela izpraznit, da me je lahko nanovo napolnila.

 

 

Osebno čutim, da je odpuščanje zahtevalo od mene eno veliko nalogo. Sam sem jo poimenoval moja osebna odgovornost. Ne glede ali sem priznaval tedaj zakone, ki jih poznam preko ezoteričnih praks ali ne sem, tedaj sprejel eno dejstvo.  Situacija v kateri sem se našel, je le moja. Ko sem to sprejel, sem se opolnomočil.

Zakaj osebno sam verjamem, da je bilo vredno iti skozi vse to. Zato, ker sem skozi prepoznave in opolnomočenje uvidel, kako izjemno bitje sem. Kako veliko, lahko pripomorem v svetu. Samo sprejeti sem moral svojo pot, svoj način, svojo edinstvenost. V vseh njenih pojavnih oblikah.

 

Nejc.

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Predstavljene objave

LJUBEZEN JE VRHOVNA INTELIGENCA ŽIVLJENJA - KOMUNICIRAJMO Z NJO

September 3, 2017

1/6
Please reload

Zadnje objave

February 17, 2017

September 18, 2016

August 12, 2016

Please reload

Arhiv