KO NAJDEŠ SEBE

Dragi moji,

daleč od tega, da sem popolna. Daleč od tega, da razumem vse.

Ampak, nekaj pa zagotovo vem.

Vem, kdaj nekaj delam iskreno in iz srca. Vem, kako izgleda pot iskanja Sebe in svoje prave narave.

Zakaj?

Ker sem temu namenu popolnoma posvetila svojo pot ustvarjanja (dela), svoj posel. Ko sem se odločila, da grem iz kariere pravnice - odvetnice na svojo poslovno pot, sem si to pot predstavljala povsem drugače, kot se je izkazalo kasneje. O sebi sem si mislila točno to, s čemer sem začela današnje nedeljsko pismo.

Preprričana sem bila, da vem že ogromno (no, saj tudi sem, ampak očitno ni bilo še skladno z namero srca :)) in da sem super pripravljena, da takoj "zmagam". Hmmm.

V resnici se je moja pot k sebi šele začela. Potiz glave v srce. In kmalu sem ugotovila, da me vodi srce na takšen način zato, da se končno spoznam. Ni mi bilo lahko, no vsaj moji osebnosti ne. Ni šlo tako gladko, kot sem si predstavljala. Soočenje s sabo in svojimi "pomankljivostmi", oz. bolje rečeno, "neznanjem oz. nepripravljenostjo" je bilo prav zanimiva izkušnja za moj ego. Prvič sem zares iskreno podvomila vase. Podvomila sem v iskrenost in avtentično vsega, kar sem v svojem življenja počela, ustvarjala, za kar sem se šolala in pripravljala do tiste točke. Podvomila sem v vse, kar sem "vedela" o sebi in o svojem obstoju, svetu, smislu.

Nastopil je moj čas, da ugotovim, kdo v resnici sem in pridem do takšnega stanja, da bom zares počela to, kar je moj “posel” ali “poslanstvo”, pristno in zares iz srca. Brez mask, iskanja blišča in gamurja, ki jih zahteva predvsem lačni ego, ki ima svojo agendo. Potrebno je bilo najprej iti skozi proces spoznavanja sebe in svojega resničnega potenciala od znotraj. Začela sem raziskovati svoj dušni namen, saj je ta povezan z mojim poslom, ki ga "delam", živim, kreiram danes.

In prepričana sem, da je na tej točki danes marsikdo, morda tudi ti dragi moj nedeljski bralec, draga nedeljska bralka. In popolnoma te razumem. Čas je. Čas je za vse nas, da se vrnemo v srce, v izvor srca in od tam črpamo navdih za življenje.

Kako odložiti masko, ko jo pa še vedno večina okoli tebe tako zelo vztrajno natika na obraz (oz. je sploh ne sname)? Kako odpreti svoje srce, če pa še vedno večina tako zelo krepostno skriva žar in iskrivost odprtega srca?

Zato, ker razumem in ker mi ni vseeno ti prihajam naproti.

Z zaupanjem vate. Z zaupanjem v vse nas. Z optimizmom. In prepričanjem, da zmoreš(mo) na svojo pot, če imaš(mo) ob sebi pravo podporno okolje in ljudi, ki mislijo enako.