ZAKAJ PIŠEM DNEVNIK NA PAPIR?

Danes z vami delim praktično izkušnjo, ki predstavlja velik pomen v mojem življenju.

To je pisanje dnevnika, svojih ciljev in hvaležnosti. V preteklosti so večkrat napovedovali, da bo papirna knjiga izumrla, vendar, glej ga zlomka, knjige so danes še vedno z nami.

Sem oseba, ki zelo rada bere in lista papirnato gradivo. Zelo rada začutim list med svojimi prsti in ta prijeten zvok šelestenja papirja. Obožujem tudi vonj po papirju, še posebno svežem tisku. Ko pišem na papir občutim izjemen stik s sabo in s svojim čustvenim svetom. Kot da se pogovarjam s sabo in odkrivam svoje notranje svetove.

Večkrat se sprašujem ali sem zaradi te lastnosti posebna ali morda celo staromodna in ne v koraku s sodobnim “mladostnikom”, ki načeloma vse svoje zapiske in plane redno beleži v aplikaciji ali v kakšni drugi elektronski obliki? Nisem še prišla do dokončnega odgovora, kaj je bolje, če sploh je. Jasno pa sem sprejela odločitev, da sodobno tehnologijo uporabljam le do te mere, da me ne zasužnji. Vidim kako pomembno je, da jo uporabljam zavestno in da ne začnem nazadovati in zanemarjati določenih funkcij mojega uma, telesa in duha ter s tem sposobnosti uravnoteženega mišljenja, zavedanja sebe, doživljanja sveta, ljudi ter zdravega odločanja o svoji lastni prihodnosti.

Prišla sem do ugotovitve, da mi pisanje na roko in branje fizične knjige še vedno koristi in ga nikakor ne želim opustiti. Ko uporabljam fizično roko, sem bolj povezana s svojim fizičnim in čustvenim telesom. Zavedam se sebe kot celote. Na ta način se ne izgubim v svojem opičjem (pogostokrat nemirnem) umu, ampak sem povezana s svojo srčno inteligenco. Tam občutim mir in zbranost. Napetosti se pomirijo. Čustva se poležejo. Najdem svojo moč.

Dnevno pisanje mojega osebnega dnevnika je aktivnost, ki ima toliko pozitivnih učinkov na moje življenje, da bi potrebovala napisati kar nekaj knjig, da bi ti lahko predstavila vse.

Že več kot deset let je moja redna dnevna praksa pisanje dnevnika. Dnevno pišem svoje kratkoročne (dnevne) cilje, svoje dolgoročne cilje, prav tako pa vsak večer izvedem ritual zapisovanja hvaležnosti. Vse skupaj podkrepim z dnevno prakso meditacije in treningom čuječnosti – zavedanja svojih misli, čustvenih ter fizičnih stanj. Vzpostavljam redno srčno-možgansko koherenco, kar pomeni harmoniziranost uma in srca (intuicije), leve in desne možganske polovice.

Tako dosegam miren um in jasne misli. Hkrati krepim srčno inteligenco, skrbim za zdrav ritem bitja srca. Samo na ta način lahko ustvarjam srčne cilje in dolgoročno srečo, mirno življenje, ki me izpolnjuje.

Seveda ta stil življenja ni sam po sebi umeven. Vsekakor prinese veliko izzivov in veliko dela na sebi, vendar je vse skupaj neprecenljive vrednosti in predvsem nagrajujoče. Notranje izpolnjujoče. Enako želim tudi tebi.